Spartakov upor

Jutranje vstajanje - moj večni problem, ker sem pač bolj nočne sorte človek. No ja, obstajajo tudi primeri, ko me zvečer s “praznimi baterijami” samo zmanjka in je s tem moje dnevno poslanstvo končano. Tudi v splošnem je precej manj tistih ljudi, ki zjutraj radi in z veseljem ubogajo ukaz njihove budilke (nekateri imajo celo tako izpopolnjen bioritem, da le te ne potrebujejo) in energično skočijo pokonci, kot pa tistih “drugih” katerim je takšno prebujanje ob zgodnji uri kar problem.

Ena izmed najboljših teorij o tem naporu je delo kolegice s faksa:

Če zjutraj pravočasno vstanem, potem je dan zame ful predolg!